Terjak je močno koncentriran sok zrelih jagod črnega bezga in sladkorja, ki se na nizki temperaturi kuha do goste, lepljive zmesi. Poznana je predvsem v škofjeloškem hribovju vključno s Selško in Poljansko dolino. Uporabljajmo ga in je obvezen spremljevalec pri prehladnih obolenjih, za zdravljenje gripe in pljučnih bolezni, za dvig odpornosti in za hitrejše okrevanje po bolezni. Terjak je naravna vitaminska bomba«. Bezeg v sebi vsebuje jabolčno in baldrijanovo kislino, grenčice, eterična olja ter vitamine A, B, B1, B2 in vsem dobro poznan vitamin C. Zanimivo je, da bezeg vsebuje tudi na novo odkrit vitamin J, kateri naj bi služil kot odličen preprečevalec pljučnice.
Terjak nasploh pomaga proti prehladu, vročini, gripi in konec koncev celo pljučnici ter astmi. Veseli smo ga tudi tisti, ki si se vsako pomlad borimo proti spomladanskim alergijam. V ta namen moramo z uživanjem terjaka pričeti že ob koncu zime, verjemite, vaš organizem bo pripravljen na neprijetnosti cvetnega prahu.Terjak uporabljamo tudi za splošno čiščenje telesa, prav pa na pride tudi pri zdravljenju »mačka«
Terjak je močno koncentriran sok zrelih jagod črnega bezga. Jagode je potrebno razpecljati, da se prepreči vnos trpkih snovi iz pecljevine v drozgo, saj bi preveč vplivale na okus. Jagode se nato toplotno obdela, da poči jagodna kožica in se izloči sok. Postopek zagotovi večji izplen soka in prehod antocianov jagodne kožice v drozgo. Sok se nato loči od trdnih delcev in po potrebi precedi. Sledi zgoščevanje soka z izparevanjem do približno ene desetine do petnajstine prvotnega volumna. V zadnji fazi izparevanje ponekod dodajo sladkor v količini do največ ene tretjine mase koncentriranega soka. Terjak se polni v embalažo dokler je še vroč in tekoč. Terjak mora biti, sijoč, gosto tekoč, rjavo črne barve. Zgoščen mora biti do te mere, da je obstojen na sobni temperaturi tudi po odprtju embalaže.
Terjak so več izdelovali v hribovskih vaseh kot v nižinah. Razlog je bil verjetno v oddaljenosti zdravniške pomoči. Terjak je služil kot domače zdravilo pri manj zahtevnih in obvladljivih bolezenskih stanjih. Z vzpostavljanjem mreže zdravstvene oskrbe in boljšimi cestnimi povezavami se je potreba po domačih zdravilih sčasoma zmanjšala. Izdelava terjaka se je hribovskih vaseh v manjši meri ohranila, ne toliko zaradi nuje ampak ker je še vedno zelo cenjen. Terjak prvotno ni bil nikoli namenjen za prodajo, ampak je bil vedno podarjen za dober namen. Hiše so ga izdelovale za svoje potrebe. Zapisov o postopku izdelave ni, je samo ustno izročilo. Obstaja nevarnost, da se bo znanje izdelave terjaka izgubilo. Izdelava terjaka se izkušenjsko prenaša na mlajše generacije. Izdelava terjaka zahteva veliko časa, zato se ga družina navadno loti le enkrat v letu, to je v obdobju dozorevanja bezga. Pri izdelavi sledijo izkušnjam in senzoričnemu spominu.
